Thrakičenjo

Z Wikipedije, swobodneje encyklopedije
Dźi do: Nawigacija, Pytać
Thrakiske a dalše kmjeny na teritoriju a we wokolinje Thrakiskeje.
Thrakiski wojak z 5.–4. lětstotka do Chr.
Thrakiski jěchar.
Thrakiski złoty pokład z Panagjurište (Bołharska).

Thrakičenjo běchu indoeuropski lud respektiwnje ludowa skupina za čas antiki. Naspomnjeni su woni hižo w Homerowym Iliasu a tež Herodot, kotryž pisa, zo běchu Thrakičenjo po Indičanach druhi najwjetši lud, jich wopisa. Thrakiske kmjeny sydlachu na Balkanje, w poprawnej Thrakiskej, w Rumunskej, Moldawskej, Serbiskej, Kosowje, Makedonskej, Bołharskej, sewjernej Grjekskej, mjez sewjernymi Karpatami a Egejskim morjom a w Małej Aziji, w Mysiskej, Bithynskej a Paphlagonskej.

Stawizny[wobdźěłać | žórłowy tekst wobdźěłać]

Wo Thrakičenjow swědča jenož mało žórłow, tak zo wo nastaću ludoweje skupiny wšelakore měnjenja eksistuja. Po wšěm zdaću nasta wona z nomadiskich kmjenow indoeuropskeho pochada za čas zažneje bronzoweje doby.

Po měnjenjach modernych rěčewědnikow słušeja Thrakičenjo, z Iranjanami, Słowjanami a Baltiskimi narodami, do wuchodneje skupiny indoeuropskich narodow. Přiwuznosć ze staroiranskimi narodami Skythow, Sarmatow a Kimmerow podpěra so přez archeologiske namakanki a historiske dopokazy wo žiwjenju a wuměłstwje.

Mjez wjele thrakiskimi kmjenami mějachu najwjetši wuznam Odrysojo (němsce Odrysen), Bessojo (němsce Bessen), Thynojo (němsce Thynen), Getojo (němsce Geten), Dakičenjo (němsce Daker), Serdojo (němsce Serden), Moesirojo (němsce Moesier) a Astojo (němsce Asten).

Literatura[wobdźěłać | žórłowy tekst wobdźěłać]

  • Hermann Ament: Frühe Völker Europas. Thraker – Illyrer – Kelten – Germanen – Etrusker – Italiker – Griechen. Stuttgart 2003. ISBN 3-8062-1758-0
  • Konstantin Bošnakov: Die Thraker südlich vom Balkan in den „Geographika“ Strabons. Quellenkritische Untersuchungen. Wiesbaden 2003. ISBN 3-515-07914-9
  • Rudolf Echt (red.), Jutta Frings (wud.): Die Thraker. Das goldene Reich des Orpheus. Katalog Ausstellungshalle Bonn. Zabern, Mainz 2004. ISBN 3-8053-3341-2
  • Erik Hühns: Troja und Thrakien. Ausstellungskatalog Berlin-Sofia. Akademie der Wissenschaft, Berlin 1981.
  • Rumen Ivanov, Gerda von Bülow: Thracia. Eine römische Provinz auf der Balkanhalbinsel. Zaberns Bildbände zur Archäologie. Orbis Provinciarum. Zabern, Mainz 2008. ISBN

3-8053-2974-1

  • Manfred Oppermann: Thraker, Griechen und Römer an der Westküste des Schwarzen Meeres. Zaberns Bildbände zur Archäologie. Zabern, Mainz 2007. ISBN 3-8053-3739-6
  • Manfred Oppermann: Der thrakische Reiter des Ostbalkanraumes im Spannungsfeld von Graecitas, Romanitas und lokalen Traditionen. Langenweißbach: Beier und Beran, 2006.
  • Manfred Oppermann: Thraker zwischen Karpatenbogen und Ägäis. Leipzig, Urania-Verlag, 1984, 1. Aufl., 1.–20. Tsd.
  • Heinz Siegert: Auf den Spuren der Thraker. Wo einst Apollo lebte. Frankfurt am Main 1979. ISBN 3-596-26403-0
  • Ronald Sprafke: Thrakien schlägt Troja w Bild der Wissenschaft Heft 10/2008, S. 68−74.
  • Ivan Venedikov, Todor Gerassimov: Thrakische Kunst. Seemann. Leipzig 1976.
  • Joseph Wiesner: Die Thraker. Studien zu einem versunkenen Volk des Balkanraumes. Stuttgart 1963.
  • Christo Milošev Danov: Altthrakien. De Gruyter, Berlin 1976. ISBN 3-11-003434-4
  • Christopher Webber: The Thracians 700 BC – 46 AD. Oxford 2001. ISBN 1-84176-329-2
Z Wikipedije, swobodneje encyklopedije